Piran.
Mesto, ki sem ga vzljubila lansko poletje.
Vse tiste ozke uličice, čudovite barve fasad, prijazni ljudje, vonj morja, galebi in seveda gospod Tartini. Vse me je prevzelo. Kljub temu, da najin majhen apartmajček ni imel pravega balkona, niti televizorja. Kar hitro sva ugotovila, da televizorja ubistvo sploh ne potrebujeva. Samo mesto je tako lepo, da te kar posrka vase. Moraš ga imeti rad.
Mesto sva takoj vzljubila.
Jutranje kavice na Tartiniju, namakanje na Punti. In seveda, opazovanje delfinov po večerih. Glede na to, da sva imela že prvi večer to srečo, da sva jih tam v daljavi opazila. Sva vsak naslednji večer čakala na njih. Vse je bilo čarobno. Ohh, in Nikova sreča! Frater mu je dal vetra že prvi večer! Veselje! Vsi ribiči na noge, glejga zlomka. Ljubljančan prišel pokazat kako se ribe lovi.
Danes sva se vrnila.
Po vsej tej zimi sva obiskala Piran. Veselje! Mmmm in tisti vonj! Morje! Vse je bila tako kot mora. Galebi so poplesavali nad Tartiniju. Priznam, pretiravala sem. Za kratke majčke je še vedno prehitro, saj še pomlad ni. Na srečo me je Tartini kar hitro ogrel. Tek na cerkev svetega Jurija pa je poskrbel , da sem lahko še nekaj časa uživala brez "usnjenke".
Po vsej tej zimi sva obiskala Piran. Veselje! Mmmm in tisti vonj! Morje! Vse je bila tako kot mora. Galebi so poplesavali nad Tartiniju. Priznam, pretiravala sem. Za kratke majčke je še vedno prehitro, saj še pomlad ni. Na srečo me je Tartini kar hitro ogrel. Tek na cerkev svetega Jurija pa je poskrbel , da sem lahko še nekaj časa uživala brez "usnjenke".
V upanju, da bova poletje spet preživela v najinem preljubem Piranu sva se na hitro poslovila. V mislih se medtem poigravala z idejo, kako lepo bi bilo imeti svoj košček Pirana. Košček, ki bi bil samo najin in bi v prostih dneh bil najino zavetje.
Lahko noč, temne ulice.
In vam lahko noč, trudni koraki.
Lahko noč, golobi prestrašeni.
In vam lahko noč, ponočnjaki.
Lahko noč, golobi prestrašeni.
In vam lahko noč, ponočnjaki.
Ni komentarjev:
Objavite komentar