Že nekaj dni razmišljam o tako imenovanih novoletnih
zaobljubah. Ne želim si postavljati takšne kot vsako leto. Začela bom športati,
zdravo jesti, namesto zapravljanja kovančke metala v lonček z ogromnim napisom
dosezi sanje. Takšne zaobljube so vsako leto trajale približno 5 tednov. In
potem? Videla čisto hude čevlje, denar za doseganje sanj je seveda veselo šel
za njih. Kot da sem jih potrebovala. Mogoče le tisti trenutek. Jesti zdravo in
športati se pa odneha takoj ko vidim tablo za McDonalds. Ne vem zakaj, čeprav
tisti burgerji dejansko sploh niso dobri me vedno prepričajo. In sladoled,
seveda.
V novem letu sem si zaželela zgolj, da bi se moja naivna in
prijazna plat spremenila v tako imenovano bitch varianto. Dovolj je tistega
nasmeha, ki želi ugajati vsem. Prijazne besede, da slučajno ne bom koga
prizadela. Ves čas se pač ne da tako živeti. Leto 2013 bi pa preprosto lahko
opisala kot spoznavanje bitch obrazov okoli sebe. Enkrat pač prideš do
spoznanja, če lahko ti vse preneseš bodo mogli tudi drugi.
No, po glavi me seveda ne gredo samo takšne grobe oziroma
realne misli. Leto 2013 je bilo kot za mnoge tudi zame uspešno. Ne glede na
vse, uspešno. Postavila sem lasten rekord. Frizerja sem obiskala samo enkrat!
Ja, samo enkrat! Puščam dolge lase, in nekako mi celo uspeva. Seveda jih ves
čas tudi lepo negujem tako, da o razceplenih konicah ali sprani barvi ni sledu.
Našla sem spet kar nekaj kozmetičnih izdelkov, ki se jih še nekaj časa ne bom
znebila. Ponovno mi je urejanje in lakiranje nohtov vzelo kar nekaj ur
preteklega leta. In seveda še eno leto negovala svojo ljubezen do fanta . In
družina? Poleg nekaj novih družinskih članov, fanta in prijateljev, ki jih na
srečo lahko imam za del družine si ne morem želeti nič kaj boljšega. Ne glede
na vse je družina najbolj pomembna. Pa ne samo to leto. Za vedno. In seveda moj smrduh. Hall.
Še želja za novo leto? Seveda. Nov tattoo. Dvema, ki jih
imam bom kmalu dodala še kaj novega, saj mi idej kar ne zmanjka. Še vedno se
držim tega, da vse za začetek dobro premislim. Prespim kar nekaj noči in potem
napoči čas za nekaj minut trpljenje in umetnino, ki me bo na določene osebe ali
pa le trenutek življenja spremljala za vedno.
Spontanost. Še nekaj kar bi to leto lahko postalo del mene.
Saj ni treba, da moj planer vedno dni,tedne ali celo mesece naprej ve kje bom
in kaj bom počela. Poskusila bom dihati za vsak dan posebej. Pa poglejmo ...
Zjutraj se bom mogla odločiti kje bom preživela večer oziroma ta vikend,
Portorož ali Moravske toplice. To bo verjetno prvi preizkus zame. Pakirati
začnem šele jutri. Bomo videli kako bom spala to noč.
Ne glede na vse, naj bo to leto moje, tvoje, vaše.
Naj se
tudi to meri po vzponih in ne padcih.
<3
Ni komentarjev:
Objavite komentar