Zakaj se uporablja pasji povodec?

Danes se bom razgovorila o malo drugačnih stvareh. Teme, ki mi že nekaj časa ne da miru.

Psi.

Že nekaj časa ugotavljam, da so ljudje in posledično njihovi najboljši prijatelji psi postali kar precej sproščeni, če bi se lahko tako izrazila.

Iztrebki povsod.
Po sosedovih rožah, pred vhodom v blok in včasih celo v dvigalo stanovanjskega bloka. Vse skupaj se mi sploh ne zdi več normalno. 

Sama živim v enemu izmed večjih naselij v Ljubljani. V stanovanjskem bloku je 98 stanovanj, in samo v mojem hodniku, kjer je 7 stanovanj imamo kar 4 pse. Eni malo večje, drugi tiste ta majhne. Raje sploh ne bi računala, koliko psov je povprečno v bloku. Seveda imajo eni tudi po dva, drugi spet nobenega.

Osebno mi je vseeno koliko psov imajo posamezniki, tudi pasme me ne motijo. 

No, pa se dotaknimo teme, ki me najbolj moti in razjezi.

Odpeti psi oziroma psi brez direktnega nadzora.

Sama sem mnenja, da vsak pes spada na vrvico oziroma povodec, ne glede na pasmo in višino psa. Kot že toliko stvari, tudi vrvice oziroma povodci in nagobčniki niso za to, da jih ljudje gledamo.

Ljudje se počutijo tudi varneje, če gre mimo njih pes, ki je na povodcu kot pa pes, ki skoči na vsakega in vidno ne uboga lastnika. 

Sama straha pred psi nimam.

Strah se me loteva le pri psih, ki so spuščeni in vidno brez nadzora.

Toliko poslušamo o napadih med psi ali na ljudi. Osebno se mi zdi to resnično grozno in postanem zelo jezna, če izvem da je bil eden izmed teh psov spuščen.

Sosedov malamut je vedno na povodcu, prijazen pes.
Vendar seveda nikoli ne vemo kaj se psu dogaja v glavi in kdaj bo koga napadel.

Včeraj sem imela spet malo slabšo izkušnjo z sosedovim psom.

-> Stafordsirsky bulterier <-

Psa, katerega v več kot dveh letih še nikoli nisem videla na povodcu oziroma ketni. 

Problem nastane, če se srečamo pri dvigalu in gremo seveda vsi v istega( jaz, moj kuža, sosed in njegov Stafordsirsky bulterier) saj ta pes zelo renči. Vse skupaj izgleda zelo grozno. 

Jezi me, ker mi včasih hoče lastnik tega psa pokazati, kako njegov pes uboga in ga med renčanje udari s ketno, pes seveda za trenutek neha renčati. Vendar zame to ni vzgoja, prej mi da le vedeti da se ga pes boji in da je njegova vzgoja povezana s tepežem. 

Včeraj se je zgodil tisto, kar se že dlje časa zelo bojim.

Stafordsirsky bulterier je bil seveda spet spuščen, tokrat za blokom kjer je bila manjša skupinica ljudi, seveda tudi eden izmed skrbnikov psa. Ker sva prišla tudi z mojim psom iz bloka je nastal problem. Pes me ni izpustil niti korak naprej, stal med vrati bloka in renčal. Renčanje s slinjenjem je iz gledalo zelo grozno. Po tem, ko ga je skrbnik prepričeval naj pride k njemu, kar se seveda ni zgodilo, da je prijel za vratnico in pes je začel noro lajati ker se zvijati iz prijema. Na srečo ga je skrbnik toliko odmaknil da sem na hitro prišla mimo ter kar se da hitro odšla stran. Pes naju je imel ves čas na očes in rep kot anteno pokonci. Potrebovala sem par minutk, da se je moj srčni utrip umiril in v tistem času zamotila mojega psa, da ni začel lajati oziroma sitnariti. Mislim, da sem se tako izognila kakršnem koli napadu.

Priznam. 
Tudi sama imam psa veliko krat spuščenega. Seveda nekje izven naselja na travnikih kjer ni veliko ljudi in s tem posledično ne ogrožam ostalih ljudi niti psa.
Vendar resnično ne razumem ljudi, ki imajo pse spuščene v naselju kjer je polno otrok, prometa, ... in na psa sploh niso pozorni. V sekundi se lahko marsikaj zgodi in potem spet nobeden ne bo odgovarjal.

Kot dodatek:

Kaj zakon pravi o spuščenih in nevarnih psih?

O odgovornem lastništvu psa

Mopsek Hall (4,5let, 6,1kg)