Pa sem.
Zadihala v novo leto.
Še enkrat prelistala knjigo starega.
Toliko lepega se je zgodilo.
Piran, bratov maturantski ples, zaroka, vikendi na Koroškem, nov tattoo..
O slabih stvareh tokrat ne bom.
Zapiram knjigo.
Po nekaj dneh bolniške, pokvarjenem avtomobilu, petih litrih vroče čokolade sem spet tukaj.
Pobrisala prah in računalnika, ga prižgala, pregledala meile si naredila še eno vročo čokolado in začela.
Odpisovati. Pošiljati nove meile. Povpraševanja. Želje.
Poroka se bliža.
Ta veseli dan bo čez 240 dni.
Vsakič znova se sprašujem, koliko časa prej si je potrebno vzeti za planiranje tega dogodka. Ker roko na srce, sem naredila že veliko! Vendar, ko pomislim koliko stvari je še potrebno urediti se mi zdi, da sem na začetku.
No, pa saj mi gre!
Še kakšno vročo čokolado bom spila pa bom vse uredila.
Danes sem se odločila za belo.
to pomeni, da sem šla izven mojega varnega območja.
Dobro kaj, ne?
No, pa saj mi gre!
Še kakšno vročo čokolado bom spila pa bom vse uredila.
Danes sem se odločila za belo.
to pomeni, da sem šla izven mojega varnega območja.
Dobro kaj, ne?
Se beremo kmalu!
